60. Skok čez kožo

Rudarjenje je imelo globok vpliv na značaj in navade, požrtvovalnost in nesebično tovarištvo ter neomajna vera v rudarsko slogo pa so skozi stoletja med rudarji izoblikovali posebno vez. Ustvarila se je skupnost s svojimi simboli, pravom, nošo, humorjem, načinom izražanja ter navadami in običaji, kamor spada tudi poseben običaj sprejemanja novincev v rudarski stan, znan kot »skok čez kožo«. Skok čez kožo izvira iz 16. stoletja, ko so v čeških in slovaških rudnikih uvedli svečano sprejemanje novincev. Po prvotnem običaju so novinci morali preskočiti rudniški jašek. Ko so odprtine jaškov postale preširoke, je skok čez jašek zamenjal skok čez kožo. Ta je bila kos telečjega usnja z jermenom in pasovi ter je bila del tradicionalne rudarske oprave, s katero so se po drčah spuščali v jamske prostore, varovala pa jih je tudi pred vlago. Slavnostni sprejem v rudarski stan doživijo novinci na slovenski rudarski praznik 3. julija, ki ga rudarji praznujemo v spomin na petdnevno gladovno stavko zasavskih rudarjev leta 1934. V Velenju smo prvi takšni sprejem pripravili leta 1961, ko je šolanje končala prva generacija dijakov v Industrijski rudarski šoli. Prireditev vodi vodja ceremoniala, novince pa na njihovi poti spremljajo starešine in botri, ki za zgled novincem tudi prvi opravijo skok, kasneje pa so jim v oporo pri uvajanju v poklic in pri drugih življenjskih stiskah. Novinci stopijo na sod, pred katerim dva starejša člana držita kožo, povedo svoje generalije in geslo, izpijejo vrček piva ter skočijo čez kožo k svojemu botru. Ko vsi opravijo skok, sledi še skupna zdravica z vodjo ceremoniala, ki se zaključi z znamenitim: »Naj živi nam večno, naš rudarski »Srečno!«.