Za Prekmurje gre

"Vedno smo bili in bomo Slovenci" Ko so se podjarmljeni in zatirani narodi Avstro-ogrske ob koncu 1. svetovne vojne trdno oprijeli Wilsonove ideje o samoodločbi narodov, je Narodni svet za Štajersko v Mariboru zaupal boj za Prekmurje na pariški mirovni konferenci svojemu odborniku dr. Matiji Slaviču. Po premirju, ki je bilo sklenjeno med Ogrsko in antantnimi silami, ki je končalo prvo svetovno vojno, je razmejitvena črta določila, da ozemlje med Rabo in Muro pripade Ogrski. Prekmurci so to željo zapisali v t. i. bogojinsko deklaracijo. Poudarili so, da so vedno bili in bodo Slovenci in zato želijo živeti v enotni, združeni Sloveniji. Vrhovni svet pariške mirovne konference je mejo potegnil po razvodju rek Rabe in Mure, s tem pa je več slovenskih vasi in 6.087 Slovencev iz Porabja ostalo v Ogrski. Vodja pogajalske skupine Kraljevine SHS Matija Slavič je julija 1919 zaprosil za pooblastilo za vojaško zasedbo Prekmurja. Kot dober poznavalec prekmurske preteklosti in sočasnih razmer je Slavič vsa svoja prizadevanja za priključitev prekmurskih Slovencev matični domovini postavil na temeljne kamne vsake narodnosti: strnjena naseljenost, avtohtonost, svoj jezik kot osnova kulturnega razvoja in narodne zavesti. Slavič je vsa svoja dokazovanja in utemeljevanja oprl na te temelje narodnosti Slovencev med Muro in Rabo in uspel. Člani antantne mirovne konference so poleti 1919 Prekmurje prisodili Sloveniji v okviru na novo nastale države SHS, kasneje Jugoslavije.