Prvi maj, praznik dela

Pred prvomajskimi prazniki so po slovenskih vaseh in krajih postavili mlaje, prižgali kresove, na praznično jutro pa so nas godbeniki in godbenice s koračnicami prebudili v praznik dela, kjer smo se spomnili na pravice delavcev po vsem svetu. Pa je bilo od nekdaj tako? Spustite se z nami v preteklost, da skupaj vstopimo v magičen svet poganstva in praznovanja, ki nas je danes pripeljal do praznovanja za delavske pravice. Praznovanje v času prvega maja je imelo nekdaj drugačen in predvsem magičen pomen, ki ga je pri nas prebujalo pogansko verovanje in z njim čaščenje pomladi. Današnja tradicija prvomajskih praznikov se prične s postavitvijo mlaja, ki ga navadno postavljajo v slovenskih vaseh in krajih na dan pred prižigom kresov. Prve postavitve zelenega mlaja pa segajo daleč v preteklost, še v verovanje karantanskih Slovencev. Mlaj kot tak je simbol boginje Maje, boginje narave. Sprva so mlaje postavljali kot mlado drevo, okrašeno z vejicami in s trakovi, ti pa so simbolizirali prebujenje narave in obnovljeno drevesno rast. Kakor večina slovenskih poganskih tradicij, je tudi tradicijo mlaja prevzela krščanska vera in s tem darovala postavitvi mlaja krščanski pomen. Prve upodobitve mlaja segajo nazaj v 15. stoletje, kjer je bil upodobljen na ikonografiji svetega Jurija. Kasneje se je mlaj uporabljal kot osebna počastitev višjih slojev, med tem ko so med kmečkim prebivalstvom s cerkveno rabo doživeli vrhunec šele v 19. stoletju. Simbolika mlaja na slovenskem se je kasneje kot del podeželske kulture uveljavila pred prvo svetovno vojno, kot narodni simbol pa se je uveljavil predvsem med obema svetovnima vojnama, kar nakazuje tudi krašenje z zastavami, ki so krasile vrhove smreke, breze ali okrašenega bora. Če je mlaj na slovenskem sprva simboliziral kult plodnosti in varstvo pred zlemi silami, v času poznega srednjega veka družbene sloje ter krščanski simbol svetega Jurija, pa kljub raznolikim koreninam, mlaj danes simbolizira predvsem kulturno in narodno zavest. Tradicijo postavljanja mlaja ohranjamo tudi v Laškem, kjer vsako leto v dneh pred kresovanjem po okoliških vaseh postavimo mlaj, nanj obesimo vence in ga okrasimo s trakovi v barvah slovenske zastave. Najlepše je to tradicijo moč videti na Šmohorju, kjer v sklopu krajevne skupnosti Rečica ter planinskega društva Laško in moškega pevskega zbora Laško postavijo mlaj točno tako, kot so ga postavljali včasih. Velik doprinos pri postavitvi mlaja imajo tudi ženske in dekleta, ki mlaj okrasijo s trakovi in poskrbijo, da ima samo drevo tudi narodno zavedni pomen. Tradicija postavitve mlaja pri nas sega nekje v 80. leta prejšnjega stoletja. Najvišji mlaj, ki so ga postavili na Šmohorju, je bil visok kar 32 m, danes pa z druženjem in organizacijo manjšega praznovanja poskrbijo za to, da se tradicija ohranja naprej in tako nevede ohranjajo korenine starih poganskih običajev, ki so jim nadeli narodno zavedne korenine ter pomen kulturne in lokalne zavesti. Po postavljanju mlaja in prižigu kresov vas na praznik dela v krajih in vaseh navadno zbudijo koračnice godbenikov in godbenic. Ti s svojimi melodijami oznanjajo praznovanje delavskega praznika, navadno v zgodnjih jutranjih urah, ko se noč šele spogleduje z dnem. Se sprašujete čemu? Budnice godb so s tradicionalnim glasnim igranjem del praznika že od samega začetka, o čemer priča dejstvo, da je največ godb nastalo na koncu 19. in v začetku 20. stoletja. Nastanek in ustanovitev godb tako sovpada z nastankom samega praznika, ki ga v Sloveniji praznujemo že vse od leta 1890. Začetki amaterskega godbeništva so se sprva snovali kot trobilne skupine, nato pa so se iz teh začele razvijati predvsem delavske godbe. Povod za nastajanje godbenih skupin je bilo organiziranje delavskih razredov, ob enem pa so s tem poskrbeli tudi za narodno prebujanje. In če smo s kresovi v času poganskih verovanj pomagali soncu darovati energijo ognja in s kresovi počastili boga Kresnika, kasneje pa opozarjali na turške vpade, smo danes kres prižgali v znak majhnega upora, ki še vedno opozarja na pomakanje delavskih pravic. Prvi maj Laščani z vsem ponosom in tradicijo obeležujemo kot pokazatelj pripadnosti našemu narodu in z rdečimi nageljni na prsih opominjamo na čase, ko smo se borili za tisto, kar nam pripada, a nam žal ni dano še danes. (Špela Juhart)