Povej kdo si: O preživetju med tolpami v najnevarnejšem zaporu na svetu | Simon Doma (Gringo Loco)

V pretresljivem pogovoru za podkast Povej, kdo si je Simon Doma razgalil svojo surovo izkušnjo iz zapora Los Teques v Venezueli. Od tihotapljenja kokaina do boja za golo življenje v svetu, kjer vlada orožje, kri pa se s sten spira s hektolitri vode. Simonovo življenje se je spremenilo oktobra 2010, ko je pri 32-ih letih pristal v zaporu v Venezueli. Namesto da bi se z letališča v Venezueli vrnil v Frankfurt s petimi kilogrami kokaina, se je znašel v enem najbolj nevarnih zaporniških sistemov na svetu. Njegova zgodba, ki jo je popisal v biografskem romanu Gringo loco ob pomoči pisatelja Aleša Čarja, danes služi kot opomin in hkrati neverjetno pričevanje o človeški vzdržljivosti. Past strožje zakonodaje Simon je v Venezuelo prispel ravno v času, ko je tamkajšnja vlada napovedala vojno trgovini z drogami. Le dva meseca pred njegovim prihodom so kazni z desetih let zapora z možnostjo pogojnega izpusta zvišali na petnajst let – brez kakršne koli možnosti predčasne svobode. Obsojen je bil na najstrožjo kazen, domov pa se je po intenzivni diplomatski akciji vrnil po dolgih letih za rešetkami. Glasna salsa, ki preglasuje krike V podkastu je opisal srhljiv vsakdan v zaporu Los Teques. ''Salsa je igrala 24 ur na dan, tako na glas, da se nisi mogel pogovarjati,'' je pojasnil. Razlog za hrup je bil preprost, a grozljiv: glasba je morala preglasiti zvoke pretepanja in pobojev. Nasilje je bilo del rutine. Po njegovih besedah je v zaporu vsak teden umrlo več ljudi, kri pa se je tako močno zažrla v stene, da so pazniki in zaporniki ob petkih s hektolitri vode čistili prostore, da bi odstranili sledi spopadov med petimi rivalskimi tolpami. Od zaporniškega ''vojaka'' do novega življenja V zaporniškem sistemu, kjer pazniki sploh niso upali vstopiti v notranjost, ampak so le od daleč nadzorovali dogajanje in za podkupnine dostavljali orožje ter drogo, sčasoma napredoval. Postal je del notranje varnosti oziroma ''vojak'' svoje tolpe. Kljub brutalnosti pa so v zaporu veljala stroga pravila, predvsem glede spoštovanja žensk. ''Če si vstal, si si moral držati hlače, da se niso videle boksarice. Žen drugih zapornikov nisi smel niti pogledati,'' se spominja Simon. Pisanje kot terapija Danes Simon živi mirno življenje s partnerko Petro in se ukvarja s slikopekarstvom, pove, da obožuje tudi konje. Priznava, da mu je sodelovanje s pisateljem Alešem Čarjem služilo kot oblika psihoterapije, saj o podrobnostih pekla, ki ga je preživel, sprva ni mogel govoriti niti z najbližjimi prijatelji. Na vprašanje, kako ga ljudje gledajo danes, odgovarja skromno: ''Kot normalnega človeka. Kar sem si skuhal, sem moral pojesti in svoje grehe odplačati.'' Njegova zgodba ostaja opomin na to, kako hitro lahko ena napačna odločitev vodi v brezno, iz katerega se le redki vrnejo živi in psihično močnejši.