Lev Kreft: Jugoslovanska kulturna politika in planiranje

Posnetek petega predavanja IDŠ-jevega letnika o planskih gospodarstvih (PLAC, 18. maj 2023). Jugoslovanska kulturna politika je imela tri stebre: Samoupravljanje delavcev v tovarnah, ki se je kasneje razširilo še na vse javne servise vključno s kulturo, in se razvilo v proces menjave dela med uporabniki in izvajalci javnih storitev znotraj samoupravnih interesnih skupnosti (SIS); Demokratizacija kulture ali kulturna akcija, ki je bila odprta do zahodnega marksizma in drugih filozofskih in družboslovnih usmeritev; Neuvrščenost kot vmesnost v globalni bipolarnosti, ki vključuje kulturno politiko dekolonizacije oziroma de-vesternizacije kulture (najvidnejši primer: poročilo McBridove komisije o preobrazbi globalne medijske ureditve). Planski proces v samoupravnih interesnih skupnostih je potekal v okvirih strokovnih in politično-ekonomskih okvirih, ki so jih predlagale federalne in republiške izvršne oblasti. Na tej osnovi so SIS zbirale predloge programov in finančnih načrtov kulturnih ustanov, zavodov in kulturnih akcij, jih objavile v obliki osnutka in sprožile javno razpravo, med katero je potekalo tudi usklajevanje med SISi in teritorialno enoto (v Ljubljani MOL) kot nosilko usklajevanja, na koncu pa je odločala skupščina SIS, v kateri so se v procesu menjave dela usklajevali uporabniki in izvajalci v ustreznih dveh zborih. Malo kasneje kot redno programsko poslovanje so bila prenesena na SISe tudi investicijska sredstva, ki so v Ljubljani konkretno omogočila začetek prvih večjih investicij v kulturi po drugi svetovni vojni (Jakopičeva galerija, nove stavbe knjižnic Bežigrad in Vič-Rudnik, še posebej pa seveda KDIC, za katerega je pobudo dala Ljubljanska kulturna skupnost).