Lesambilo - Pravljica od Mavričnih Ljudi

Nekoč, na Madagaskarju, na veliki zahodni ravnini, ob robu gozda, je živela majhna družina štirih članov: mož, njegova žena in njuna dva mlada sinova. Družina je imela veliko čredo grbastih zebujev, za katere so vestno skrbeli. Med vsemi temi živalmi je bil en zebu poseben. Imenoval se je Lesambilo in je imel v čredi prav posebno mesto. Za oba dečka ni bil zgolj žival, temveč kakor tretji brat. Prepoznal je barvo njunih glasov in se odzval na njune klice. Kadar koli sta si ga želela videti, sta zapela, on pa je odgovoril z globokim mukom: Lesambilo eee … Tedaj je Lesambilo stekel k njima, mukaje, in jima prišel naproti kakor zvest prijatelj. Dečka sta ga božala, crkljala in se z njim pogovarjala, kakor da bi bil človek. Včasih sta splezala na njegov hrbet, on pa ju je odnesel na dolge sprehode po gozdu, vse do vznožja gora. Domov so se vračali šele zvečer. Kadar dečka nista imela kaj početi, sta šla k čredi, poklicala Lesambila in mu zapela. Z leti pa sta začela opažati, da je v gozdu vse manj divjih živali. Hkrati sta v podrasti naletela na kosti, raztresene po tleh. Nekega večera, ko sta šla daleč v gozd, sta zaslišala nenavadno renčanje. Nenadoma sta zagledala sključeno postavo: ogra, ki je požiral celega divjega prašiča. Ko sta se vrnila domov, sta materi povedala, kaj sta videla. Tedaj jima je razkrila strašno resnico: »Oger, o katerem govorita, je vajin lastni oče. Vsakič, ko je strašno lačen, se spremeni v ogra.« Da bi ju pomirila, jima je zapela njuno pesem. Ko sta dečka izvedela resnico, ju je prevzel globok strah. Prosila sta mater, naj očeta opozori, naj se nikoli ne dotakne Lesambila. Toda oger se je kmalu začel spravljati nad družinsko čredo. Enega za drugim je požiral zubuje, dokler ni ostal le še Lesambilo. Nekega dne je oger poskusil zvabiti Lesambila tako, da je s svojim globokim glasom zapel pesem svojih sinov. Toda Lesambilo se ni dal prevarati – zbežal je. Ko sta dečka izvedela za to, sta začela nenehno paziti na očeta in hkrati dan in noč varovati Lesambila. Oger pa ni obupal. Iskal je način, kako bi prišel do svetega zebuja. Zato je poiskal najbolj slavnega vedeževalca, da bi mu spremenil glas. In to se je res zgodilo. Nekaj dni pozneje, ko sta dečka globoko spala, je oger izkoristil priložnost in v goščavi zapel. Ob zori je Lesambilo, zaveden zaradi spremenjenega glasu, prišel iz skrivališča. Oger ga je ujel in požrl, kakor prej ostale iz črede. Naslednje jutro sta dečka iskala svojega prijatelja. Pela sta vedno glasneje, dokler se jima ni tresel glas, a zaman. Pela sta še lepše, z vso močjo srca, toda Lesambilo se ni prikazal. Ko sta razumela, kaj se je zgodilo, sta v solzah stekla k materi in ji povedala, da je tudi Lesambilo umrl. Ko je mati slišala to strašno novico, ju je objela in tolažila. Naslednji dan sta dečka vzela dolgo vrv, si jo zavezala okoli pasu in se odpravila proti morju. Mati ju je v strahu prosila, naj se vrneta, a sta to zavrnila. Hodila sta dalje, dokler se nista potopila in izginila v brezdanji globini velikega oceana. Žena ogra je obdržala konec vrvi in se vrnila k možu ter ga vprašala, kje je pustil Lesambilove kosti. Pokazal ji je kraj. Zbrala jih je in skupaj z vrvjo položila v veliko glineno posodo. Nato je tri dni in tri noči jokaje pela pesem svojih otrok. Ob zori tretjega dne se je iz posode zaslišalo mukanje. Lesambilo je stopil iz nje in se postavil pred njo – vrnil se je v življenje. Tedaj se je žena odločila, da bo zapustila ogra. Vzela je svoje skromne dragocenosti in se preselila v drugo vas, daleč, zelo daleč od ogrovih poti. To zgodbo pripovedujem tako, kot sem jo slišal: ne, jaz ne lažem – to so besede starih ljudi.